3.dan - iz Polzele v Žalec

Tretja etapa je običajno kritična, saj se na mnogih udeležencih ekokaravane, ki nismo vajeni vsakodnevne večkilometerske hoje, vidijo prvi simptomi utrujenosti.

Hare Krišna prabhu nas je popeljal skozi blokovsko naselje Polzele. Okna so bila polna radovednih obrazov. Ljudje so prijazni, predvsem pa začudeni: »Ja, kdo pa ste, kaj pa to imate?« Ko začnemo pripovedovati, da smo ekokaravana, ki propagiramo čisto zavest in ekologijo srca, niti ne dovolijo kaj več razlage, ampak modro zaključijo: »Aha!«

 

Pot se je odvijala skozi lepo urejena naselja, povsod polno rož, vrtovi pokošeni.

 

Danes je bil najbolj zaželjen obraz bhakte Milana iz Krškega, ki se je pridno trudil potešiti našo žejo, kajti sonce je kar močno pripekalo in nas opeklo še tam, kjer nas včeraj ni doseglo. Vyenkata Bhatta prabhu je takoj za maha-mantro največkrat izgovoril besede: »Desno! Levo! Avto!« Vsakič, ko nas je lepo postrojil, smo se spet razlezli iz vrste in mu povzročali skrbi. 

 

Pojavile so se tudi prve zdravstvene težave. Bhaktin Karmen je tako vneto delila knjige, da ji je zmanjkalo časa za pitje vode, in je imela hud glavobol. Mahavirya prabhu, ki je jeseni bos opravil tri-tedensko romanje (parikramo) v Vrindavanu, pa je po dveh dneh slovenske padajatre dobil krvave žulje na obeh podplatih - no, ja predvsem zaradi ekstatičnega plesanja na predsinočnjem gromoglasnem kirtanu z Lokanath Swamijem.

 

Tekom etape napravimo več počitkov in jih imenujemo: »gajatri pavza«, »sadna pavza«, »stoječa pavza«... tik pred vsakim postankom pa naredimo en hud kirtan. Bh. Mišo je tako zanosen v plesu, da ob svoji »soplesalki« na treh kolesih (vozičku z ozvočenjem namreč) dela piruete. Sicer pa ima Mišo vsak dan delo z menjavo gum oz. kar celega kolesa, saj :"Na tako zvito »feltno« nimaš kaj gor dati," pravi. Zanimivo, da v vseh teh letih niti enkrat ni bilo potrebno zakrpati ali zamenjati gumo, letos pa v treh dneh vse tri!

 

Tudi danes nas je lovil dež. Krišna ni skoparil s testi - še harmonika se je pokvarila. Ampak mi se ne damo. Ne glede na vse vzneseno pojemo in plešemo in tako smo po 14 km, kar je najdaljša etapa letošnje Padajatre, priplesali v Želec. Tu pa nas je čakalo novo presenečenje. V mestu se je dogajala žalska noč in glavno prizorišče je bilo natanko tam, kjer smo mi imeli prenočišče. Hrup je bil neznosen in nekateri celo noč nismo zatisnili očesa. Ko smo mi že pridno mantrali, so mladci zunaj še vedno rjoveli »V dolini tihi...«