torek, 1. Julij 2008

8.dan - od Tezna na Pobrežje

Eko-karavana je vsak dan bližje centru Maribora, kar se občuti na napetosti na cesti. Danes je v času pohoda prvič deževalo, vendar to ni zmanjšalo odločnosti in entuzijazma udeležencev karavane.

Vsako jutro se dva rojena Mariborčana (Lalita Govinda in Mayapur Čandra pr.) zapeljeta po mestu na ogled dnevne etape. Seveda so zanju te ulice polne spominov iz časov, ko še nista poznala zavesti Krišne. Danes sta bila na Pobrežju, kjer stanuje eden od nekdanjih sošolcev Mayapur Čandre prabhu in tako ga je slednji želel po nekaj letih ponovno obiskati. Medtem, ko se je Lalita Govinda prabhu dogovarjal z upravitelji šole, kamor bi naj popoldne prispeli, je Mayapur Čandra prabhu čakal v avtomobilu in se spominjal mnogih skupnih doživetij s sošolcem in se spraševal kako je z njim sedaj po mnogih letih. Naenkrat pa skozi vetrobransko steklo zagleda v daljavi kolesarja, ki je se mu je zdel nekako znan. Kolesar je bil visok, suhljat, z gostimi črnimi lasmi, vse zelo zančilno za ….tistega sošolca! Vedno bližje je bil kolesar vedno bolj je spominjal nanj… in izkazalo se je da je bil res on. Mayapur je stopil iz avtomobila in ustavil mimo vozečega kolesarja, ki je bil prav tako zelo presenečen in vesel ponovnega srečanja z nekdanjim »kameradom«. Nadduša je res v srcih vseh bitij.

Glavno sporočilo eko-karavane je s "čisto zavestjo do čistege okolja". Brez močne dnevne duhovne prakse (sadhane) je navkljub dobrim motivom in željam, praktično nemogoče vzdrževati visoko zavest. Pozorno in koncentrirano recitiranje svetih imen (mantre Hare Krišna) in branje svetih spisov kot sta Bhagavad-gita in Šrimad Bhagavatam sta glavna stebra takšne duhovne prakse. Ob prevelikih naporih in pomanjkanju časa za počitek, kar se v karavanah kot je naša rado zgodi, včasih naša duhovna praksa trpi, vendar zaradi timskega vzdušja in duhovno prežete družbe to le malo vpliva na kvaliteto zavesti.

Udeleženci Eko-karavane so še vedno zelo odločni v svojem poslanstvu. Današnjo etapo smo pričeli z dežjem končali pa v klasični sončni vročini. Hodili smo od 10.30 pa do vse 17.30 (z enim daljšim postankom) in še to smo etapo morali malo skrajšati. Med hišnimi naselji smo podelili rekordno število Šrila Prabhupadovih knjig, nekaj kant piškotov in zapeli nekaj lepih kirtanov. Pohodu se je pridružilo še nekaj lokalnih bhakt, kar je karavano dodatno poživilo. Kot zanimivost: naš najmlajši 7-letni Nitya in najstarejši udeleženec 70-letni Bhavananda Ray prabhu od prvega dne naprej s svojim zgledom in entuzijazmom navdihujeta celo karavano. 

Sveto ime so prepevali tudi domačini v enem od lokalov mimo katerega smo se peljali. Eden od mož je poznal in pohvalil našo filozofijo in nato spodbudil še kolege k petju Hare Krišna.

Za kosilo smo po milosti Nirmale Preme matadži danes imeli tudi pravo baklavo. Kolega bhakta iz Bosne je komentiral: »Baklava, halva,..pa to je kao kod kuče.«

V naslednjih dneh bosta na vrsti dve krajši etapi, kar nam bo prišlo zelo prav.