nedelja, 1. Julij 2007

7.dan Rakičan-Gančani

V nedeljo zjutraj je bilo število udeležencev Padajatre nekoliko manjše, saj je mnogo bhakt takoj po sobotni poroki odšlo domov. Pridružil pa se nam je Martin, bhakta, ki za Bhimo skrbi v času, ko padajatra ne poteka – kar pomeni 11 mesecev na leto.

Tokrat nam je uspelo odriniti na pot ob 10.30, kar je najzgodnejši odhod v letošnji karavani. Pred nami je bila najdaljša etapa do vasi Gančani, dolga 13 kilometrov. Bhakte so se danes prvič srečali z eno posebnostjo padajatre – hojo in petjem po dolgih neobljudenih ravninah pod žgočim soncem. Lokanatha maharaja je enkrat dejal, da je tudi to potrebno na Padajatri, saj so takrat pohodniki še bolj prisiljeni poslušati sveto ime. V teh trenutkih je sveto ime res edino zavetje, drugače lahko vse skupaj izpade kot ena velika muka.

No, vmes smo šli tudi skozi zelo lepo vas, Lipovce. Vaščani so ravno imeli lokalni praznik, tako da je bilo pri vsaki hiši polno ljudi v veselem razpoloženju. In ko so zagledali še bolj vesele pohodnike, so mnogi pritekli k cesti in nas pozdravili. Srečali smo tudi originalne ciganske kontrabantajre, ki so za nekaj trenutkov pograbili svoje inštrumente, zaigrali z nami in prav tako dobili prasadam.

Utrujenost že malo načenja naše vrste. Hare Krišna prabhu je na polovici pohoda potreboval počitek in tudi ostali bhakte v karavani nismo bili tako entuzijastični pevci kot po navadi. Bhima je imel nekaj težav z zemljo oz. kamenčki med podkvami, zato smo se pogosteje ustavljali. Tako vse skupaj nikakor ni steklo. Ko smo okoli 17. ure prispeli na cilj, pa nam je Krišna naklonil posebno milost in skupaj s Hare Krišno prabhujem smo osvobojeni materialnih vezanosti le padli v kirtan. Bhakte bi najbrž še kar nekaj časa leteli po zraku, a je bil čas za prasadam in ostale obveznosti.

Prebivalci Gančanov očitno veliko dajo na šport, saj imajo lep rekreacijski center na čelu z nogometnim igriščem in tribuno, ki se ga ne bi sramoval niti kak drugoligaš. Imeli smo dogovorjeno nogometno tekmo z njihovo ekipo, a je bila odpovedana, ker je bil v bližnjih Beltincih sprejem najlepše Slovenke leta, ki prihaja bojda ravno iz teh koncev. Najbrž so krajani res ponosni nanjo, saj ne moreš vsak dan reči, da si gor rasel ali skupaj krave pasel z »misico«. No, nekaj jih je vendarle prišlo pogledat naš tabor in tako smo za najmlajše uprizorili lutkovno predstavo in jim skušali predstaviti našo skupnost in poslanstvo.

Jutri nadaljujemo pot v Odrance.