petek, 29. Junij 2007

5.dan Murska Sobota

Ker so imeli na šoli mladinski košarkarski turnir, smo morali že zgodaj pospraviti za sabo, jutranji program pa smo tako imeli zunaj na igrišču. Med jutranjim predavanjem je dež malo zagrozil, a se Lokanatha svami in bhakte niso dali preplašiti in sonce je spet kmalu posijalo.

Padajatra vedno pritegne lokalne medije in tako so nas po včerajšnjem obisku iz radia danes obiskali še televizijci. Posneli so intervju z maharadžem in Vasudeva Datta prabhujem in nato še našo odpravo.
Pred nami je bila krožna etapa po Murski Soboti. Po dobri uri petja in plesa med blokovskimi naselji smo se ustavili sredi ulice polne lokalov in trgovin in imeli kratek kulturni program – bhadžane in igro s pantomimo. Tokrat je v glavni vlogi Lilanando prabhuja zamenjal njegov rojak bhakta Giovane Batista in se odlično odrezal. Zanimivo je, kako z vsako predstavo tudi ostali bhakte postajajo vedno bolj pristen element materialne družbe – Gopal je kuža, Mayapur Čandra je nogometaš, Hare Krišna prabhu je prodajalec avtomobilov, Vasudeva Datta je privlačna ženska, Govinda in Bharata sta pijanca in Blaž preprodajalec drog.
Na pol poti je Hare Krišna prabhu, ki vse dneve v naročju vihti težko harmoniko, potreboval počitek in na čelu ga je zamenjal Lokanatha svami, ki se je karavani pridružil malo pred tem.
Ljudje so tudi tukaj zelo pozitivni in čeprav mnogi že imajo knjige Šrila Prabhupade (eden gospod je povedal, da imajo doma za »dva metra« naših knjig), se še vedno najdejo mnogi, ki si z veseljem vzamejo nekaj zase. Nekaterim se ob poslušanju svetega imena, ki doni iz karavane, tudi potočijo solze iz oči.
Glavni organizator celotne odprave Lalita Govinda je moral zaradi dogovarjanja za naslednjo mesto bivanja prav tako zapustiti karavano in tako smo krmilo za nekaj časa prevzeli mlajši bhakte. Očitno še nismo popolnoma pripravljeni na ta izziv, saj je hitro prišlo do različnih težavnih situacij, predvsem v povezavi s prometom. A nič hujšega.
Okoli 16. ure smo prispeli na cilj etape, v dijaški dom. Ker nam je ravnateljica dala vedeti, da so sosedje zelo občutljivi, smo jih šli takoj obiskat in obvestit o naši prisotnosti v njihovi okolici. Bili so zelo dojemljivi.
Marsikdo omeni, da se na Padajatro splača priti že zgolj zaradi prasadama. Vsako kosilo je namreč kot nedeljska pojedina v ljubljanskem centru.
Zvečer se nam je pridružilo še ogromno bhakt, nekateri so prišli tudi iz Italije (Mathurapati prabhu z ženo, Vatsalya prabhu...).
Ker maharaja v soboto odpotuje, smo imeli še poslovilno srečanje. Na travniku pred šolo smo mu zaigrali igro pantomime, nato pa je še on govoril o pomenu in nastanku karavan, kot je naša. »V današnji družbi imamo toliko mobilnih stvari,« je rekel, »in Padajatra je mobilni tempelj, ki obišče vse tiste, ki ne morejo priti sami v tempelj. Zelo podrobno je opisal, kako se je leta 1976 srečal s Šrila Prabhupadom in kako mu je on sam dal navodilo, naj organizira tovrstne programe. Želel je imeti tudi podrobna poročila o poteku Padajatre in bil zelo zadovoljen s preprostim načinom življenja udeležencev in velikim odzivom ljudi.
Že malo pozno zvečer smo se stisnili v malo telovadnico in poskušali ujeti še nekaj počitka pred naslednjim dnem.

Jutri nadaljujemo pot v Rakičan, kjer bosta popoldne tudi dve vedski poroki. Poročila se bosta Baladeva Vidyabhusan in Lalasamayi ter Nenad in Karla.