ponedeljek, 17. Julij 2017

Ekokaravana gre tretjič v Domžale, natančneje v Srednje Jarše (6.dan)

Naš sedmi dan je minil kot bi mignil. Rečeno je, da v duhovni dimenziji čas kot ga poznamo v materialnem svetu ne obstaja.

V Padajatri je marsikdo izmed nas občutil  kako ob neprestanem petju in plesu dejansko pozabimo na vpliv in pritisk časa. Na ta dan smo prehodili okoli 6 kilometrov in za to pot smo potrebovali okoli tri ure in pol.Dobili smo okrepitve v obliki družbe novih bhakt, ki prihajajo iz Anglije,Kalifornije,Srbije in Hrvaške.Ko smo prišli na približno pol poti se nam je pridružil še Njegova Svetost Prahladanandana Swami, ki nas je obdaril s svojo neprecenljivo družbo in petjem čistega Svetega Imena.Duhovna atmosfera se je tako še okrepila.Rečeno je, da Gospod Čajtanja nikoli ni hodil, temveč je stalno plesal ter pel in tako z našo karavano poskušamo slediti Njegovim stopinjam, ki prinašajo veliko blagoslovov in notranjega zadovoljstva.

Intervju z bhaktin Lizo (L)

AR: Je to tvoja prva Padajatra?

L:Druga.

AR: Kaj ti je najbolj všeč na Padajatri?

L: Da na pohodu daš vse od sebe, neglede na vremenske pogoje. Dobiš realizacijo, da pravzaprav dobiš veliko več, kot daš. Občasno te spreleti občutek, da si že popolnoma izčrpan, vendar se to lahko spremeni že naslednji trenutek.Bhakte pripravljajo prasadam (duhovno hrano), jo nato delijo, spet drugi skrbijo za čistočo templja, organizirajo prevoz, skrbijo za Božanstva, sodelujejo v kirtanu z igranjem inštrumentov, skrbijo za hidracijo udeležencev v vodo, delijo knjige, vozijo bhakte in tako dalje.

AR: Si na Padajatri srečalo kakšne posebne ljudi?

L: Ja, srečala sem veliko prijateljev in prijatelje od staršev.Zelo so bili veseli, ko so nas videli, nam mahali in nakoncu vzeli knjigo Krišnova kuhinja.Tudi jaz sem bila vesela, da so izkoristili ponujeno priložnost.